PROSIM, PREBERITE IN POMAGAJTE: Sem pasji brezdomec. Iz Kosova sem pripotoval tisoč kilometrov do Slovenije, kjer mi zdravniki na Veterinarski fakulteti v Ljubljani pomagajo, da bom nekoč zdrav in zadovoljen kuža. Grda preteklost uničuje moje življenje, saj ne zaupam ne ljudem, ne živalim. Grozi mi evtanazija, a jaz bi rad živel. Pomagajte mi najti dobrega lastnika! Nihče razen mene ne ve, kje sem preživel otroštvo in kaj se je dogajalo z mano...Do dne, ko sem pristal na enem največjih ilegalnih smetišč na Kosovu. Raztrgane vrečke, steklo, kosti, ostre pločevinke, olupki, so bili moj vir preživetja. Pojedel sem vse, kar je le dišalo po hrani. Čeprav sem velik kot kralj živali, nikoli nisem bil kralj smetišča. Drugi psi so me napadali in me tako hudo poškodovali, da sta me zadnji dve nogi nehali ubogati. Skrival sem se v grmovju, moje zdravje je bilo vse slabše, do hrane sem težko prišel. Voda je bila predaleč, moji dnevi so bili šteti. Bil je dan mladosti, na smetišče se je pripeljal kombi, poln neznancev. Iz njega tokrat niso padale smeti, ampak vreče pasje hrane. Izza grmovja sem spremljal, kako so mladički, ki še niso izkusili krutosti pasjega vsakdanjika, od veselo tekali okoli in se basali s hrano, ki so jo neznanci odpirali in trosili naokoli. Starejši pasji prebivalci smetišča so opazovali iz varnostne razdalje in potrpežljivo čakali človeško pojavo, da izprazne konzervo. Ko se je odmaknila, so se približali in hlastali po hrani, a z enim očesom v strahu spremljali svojo okolico, da se jim ne bi kdo približal. Naposled je zagledala tudi mene. Previdno se mi je približala in se čudila, zakaj ne pobegnem. Posodo s hrano je posadila na tla kak meter od mene. Bala se me je in se hitro umaknila, jaz pa sem s težavo vstal in se priplazil iz grmovja do posode. Tekla je nazaj in prinesla še eno polno posodo, tokrat jo je posadila še dlje od mene. Privlekel sem se in tudi to »pospravil« do konca. Tretjič je prišla s plastično vrvico, ki jo je našla na smetišču. Previdno se je vrtela okoli mene in ni mi bilo čisto jasno kaj počne, gledal sem jo in ležal pri miru. Ko je uspela speljati okoli mojega vratu zanko, me je nežno povlekla. Proti meni je zapeljal kombi in zadnja vrata so se odprla. Na slabše tako ali tako ne morem, sem si mislil in brez pritoževanja sem sodeloval, ko so me posadili v prtljažnik. Med dolgo vožnjo je sedela z mano v prtljažniku in me ves čas božala kot še nihče do sedaj. Kombi se je ustavil in okoli mene je kar naenkrat mrgolelo človeških glav. Ogledovali so si me in me nato posadili za ograjo med druge štirinožce. A ne za dolgo. Po nekaj tednih so me zaprli v majhno kletko, natovorili v tovornjak in odpeljali tisoč kilometrov daleč. Danes sem v Sloveniji, saj mi veterinarji v moji rodni domovini niso znali pomagati. Tu sem dobil voljo do življenja in noge me zopet ubogajo, hrane imam v izobilju. Rana, v kateri so pasji zdravniki našli zob drugega psa, se je zacelila, a pozabiti ne morem, kako so nekoč delali z mano. Ne znam govoriti, zato vam ne morem povedati, kaj vse sem doživel, vem le, da si ne morem pomagati, ko zagledam drugega psa in iz strahu, da me ne bi poškodoval, lajam in renčim nanj. In ne vem, kako naj se obnašam do ljudi, saj se jih bojim. Sem kot človek, ki je izgubil spomin. Čeprav sem star že štiri leta, se še privajam na povodec in ne znam ničesar storiti na ukaz. Želim si potrpežljivega lastnika, ki me bo imel rad in mi bo dal čas, da se privadim na novo življenje. Kličejo me Izzy, po Iztoku, kraju, v katerem so me našli...Kraju, ki mi je dal življenje. Slovenija mi je življenje olepšala, pomagajte mi, da mi ga ne bo tudi vzela. Izzy (Nuša Skala) Vse ostale informacije o Izzyu dobite na elektronskem naslovu: info@pasjibrezdomci ali na telefonski številki: 031 800 243
Posted on: Tue, 13 Aug 2013 10:18:40 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015