Naš zelo uspešen veteranski športnik, atlet in podjetnik Božo Himelrajh me je navdušil s svojo kratko in jedrnato izjavo. Če bi vsi vodilni razmišljali na tak logičen način, ne pa mešali dreka... Kakšni so po vašem mnenju pogoji za uspešno Slovenijo? Vrednote, ki veljajo v športu, sem poskušal prenesti tudi v podjetništvo. Verjamem, da se lahko rezultati dosegajo le z maksimalnim naporom na daljši čas, da na poti do cilja ni bližnjic, da ti nihče ne more pomagati tako, da dela namesto tebe. Moje podjetje ima letno okrog 2,2 milijona evrov prometa, zaposluje 12 ljudi, ima bonitetno oceno A1 ***, kratkoročni likvidnosti koeficient 3,37. Vsi ti podatki povedo, da poskušam v danih razmerah poslovati maksimalno korektno in pošteno. Drugače se mi zdi, da v Sloveniji praktično ni področja, ki bi delovalo tako, kot je treba. Po moji logiki potrebuješ za uspešno delovanje najprej jasen cilj in jasno pot, po kateri boš ta cilj dosegel. Mi jasnega skupnega cilja nimamo, tako tudi ne poznamo poti, po kateri bi naj potovali. Občasno se vozimo vztrajno v vsakem križišču desno, potem se vozimo vztrajno v vsakem križišču levo. Vsak ki se je poskušal kdaj voziti na ta način, je hitro spoznal, da se kar naprej znajde na točki, kjer je že bil in da praktično ne pride nikamor. Ko bomo imeli Slovenci jasen skupni cilj, bomo tudi lažje razčistili s preteklostjo, ki nam zdaj zamegljuje pogled v prihodnost. Spremeniti bomo morali moralne norme, predvsem v poslovanju. Kdor nekaj naroči, prevzame in potem ne plača, je to stvar ukradel. Kaj pomeni, če nekaj ukradeš, je vsakemu jasno, tako bi moralo biti tudi jasno, kaj se zgodi, če nečesa ne plačaš. To bi moralo veljati od zgoraj navzdol, od države, občin, velikih podjetij do samostojnih podjetnikov. Kdo je odgovoren, se ve, piše v vsakem registru podjetij. Pomoč podjetjem v obliki subvencij in nepovratnih sredstev je treba takoj ukiniti. Gre za pretakanje denarja od pridnih in sposobnih k tistim, ki to niso. Malo subvencij doseže svoj namen, v večini primerov gre za prevare in potuho. Denar naj se porabi za investicije, ki bo vsem dal delo ter rešil marsikateri problem. Spremeniti moramo delovnopravno zakonodajo. Delajo naj najboljši, tisti z največ znanja in največ energije, ne tisti, ki jih dolgoročno ščiti zakon. Vsak, ki je zaščiten, ne bo dal od sebe več, kot je nujno potrebno, samo iniciative pri takem človeku ni za pričakovati. Razčistiti je treba, kaj se je dogajalo v bankah. Ugotoviti stanje je nekaj najlažjega, kar sploh obstaja. Zložiš posojilne pogodbe na velik kup, zložiš tiste, ki se odplačujejo nazaj v omaro, na preostalih označiš odobril, prejel in znesek. Pokličeš, unovčiš zavarovanja, vložiš tožbo proti odobril in dobil – ne vidim nič lažjega. Sodišča naj zberejo pogum in končno rečejo kraji kraja, poneverbi poneverba in zadeva bo hitro boljša. Podjetniki se izgovarjajo na gospodarsko krizo, že iz objavljene bilance pa vidiš, da ima tudi do desetkrat večje obveznosti kot terjatve. Vsakemu je jasno, da je trošil veliko več, kot zaslužil, trošil je denar, ki ni bil njegov, jaz bi temu rekel, da je kradel. Na sodišču pa je dovolj, da samo omeni gospodarsko krizo in je že rešen. Rešiti moramo razmerja med gospodarstvom in javnim sektorjem. Najsposobnejši bi morali riniti v gospodarstvo, saj bi si le tako lahko zagotovili res dober standard, tako kot je povsod po svetu. Tako pa vsi bežijo iz gospodarstva v javni sektor, saj so le tam dobro poskrbljeni. Dokler bo smer prehoda takšna, kot je danes, ne moremo pričakovati boljših časov. Če bi rešili teh nekaj točk, bi bili v trenutku bistveno bližje Švici, kamor smo nekoč hoteli, vendar z vztrajnim zavijanjem v križiščih prišli tja, kjer smo že bili – na Balkan.
Posted on: Wed, 09 Oct 2013 14:38:50 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015