Sedela sem v razredu in strmela v fanta poleg mene. Bil je moj najboljši prijatelj. Gledala sem njegove lepe lase in zamišljen obraz. Želela sem si da bi bil moj. Ampak on me nikoli ni gledal na tak način in tega sem se zavedala. Po predavanju se je obrnil k meni in me prosil za zapiske, ker je prejšnji dan manjkal. Posodila sem jih. Rekel je "hvala" in me poljubil na lice. Hotela sem mu povedati, da nočem biti le prijateljica. Ampak sem se preveč bala in še zdaj ne vem zakaj. Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani on, v joku mi je razlagal kako mu je njegovo dekle zlomilo srce. Vprašal me je, če bi prišla k njemu, ker noče biti sam in tako sem prišla. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledala sem njegov žalostni obraz in kljub žalosti je bil tako lep. Želela sem si da bi bil moj. Ampak on me nikoli ni gledal na tak način in tega sem se zavedala. Potem je rekel da bi šel rad spat, poslovila sva se, pogledal me je v oči, mi rekel "hvala" in me poljubil na lice. Hotela sem mu povedati, da ga imam rada ampak me je bilo preveč strah in še zdaj ne vem zakaj. Naslednje leto smo imeli ples. Dan pred slavnostnim večerom je prišel k meni in mi povedal da je njegova soplesalka zbolela. Tudi jaz nisem imela soplesalca in zato sva se odločila, da bova šla skupaj kot najboljša prijatelja. Ko je bilo čudovitega in čarobnega večera konec sva stala na njegovem pragu. Gledala sem ga, ko se mi je nasmehnil in me pogledal s tistimi prelepimi oči. Želela sem si da bi bil moj ampak on name nikoli ni mislil tako kot jaz nanj in tega sem se zavedala. Potem mi je rekel "hvala, imel sem se čudovito lepo" in me poljubil na lice. Hotela sem mu povedati, da nočem biti le njegova prijateljica, hotela sem mu povedati da ga ljubim ampak preveč sem se bala in še zdaj ne vem zakaj. Potem je minil dan, mesec in kar naenkrat je bil dan ko smo diplomirali. Gledala sem kako se je povzpel na oder, da bi prejel svojo diplomo. Bil je tako zelo lep. Želela sem si, da bi bil moj ampak zavedala sem se, da me on nikoli ni opazil na tak način. Preden smo se odpravili domov je prišel k meni, jokal je in jaz sem ga objela. Potem je dvignil pogled in rekel "Ti si moja najboljša prijateljica, hvala" in me poljubil na lice. Hotela sem mu povedati da nočem biti le njegova prijateljica, hotela sem, da ve, hotela sem mu povedati da ga ljubim ampak bilo me je preveč strah in še zdaj ne vem zakaj. Sedim v cerkvi. Moj prijatelj se bo poročil. Poročil se bo sedaj. Gledala sem ga kako stoji pred oltarjem, bil je lepši kot kadarkoli prej. Gledala sem kako je rekel "da" in pri srcu me je stisnilo. Želela sem si, da bi bil moj, ampak on ljubi njegovo in tega sem se zavedala. In vedela sem, da me nikoli ni gledal tako kot gleda sedaj njo. Preden se je odpeljal s svojo ženo, v svoje novo življenje je prišel k meni, me objel, rekel "prišla si, hvala" in me poljubil na lice. Hotela sem mu povedati kaj čutim, hotela sem mu povedati, da nočem biti le prijateljica, ljubim ga ampak preveč me je bilo strah in ne vem zakaj. Leta so minila in sedaj gledam v krsto fanta, ki je bil nekoč moj najboljši prijatelj. Ko so prebirali njegov dnevnik, ki ga je pisal v svojih študentskih letih so prebrali tudi te besede: "Gledam jo in si želim da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ne gleda na tak način kot jaz njo in tega se zavedam. Hočem ji povedati, želim, da ve, da, nočem biti le njen prijatelj. Ampak preveč me je strah in ne vem zakaj. Kako si želim, da bi prišla in mi rekela da me ima rada." "Kako si želim da bi ti..." sem si mislila in jokala. Naredite si uslugo, povejte tistemu fantu ali dekletu da ga/jo imate radi, čeprav ne veste kako bo reagiral/a. Povejte kaj resnično čutite do njega/nje ker ne bo tam za vedno!
Posted on: Tue, 30 Jul 2013 11:04:12 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015