Kralj je imel, kot edinega sina, mladega princa; pogumnega, spretnega in pametnega. Da bi ga naucil pomembnih stvari v zivljenju, ga je poslal k staremu modrecu. »Razsvetli mojo pot zivljenja,« je modreca poprosil mladi princ. »Moje besede bodo zbledele kot stopinje v pesku,« je dejal stari modrec. Vseeno pa ti zelim podati nekaj namigov. Na svoji poti bos nasel troje vrat. Preberi navodila, napisana na vsakih izmed njih. Neustavljiva zelja te bo gnala, da jim sledis. Ne skusaj jim pobegniti, saj bos nenehno obsojen ziveti tisto, cemur si se ognil. Toliko ti lahko povem. Vse to moras cutiti globoko v svojem srcu in globoko v sebi. Pojdi zdaj. Sledi poti pred sabo. Stari modrec je izginil in Princ je stopil na Pot zivljenja. Hitro se je znasel pred velikimi vrati, na katerih je pisalo: »SPREMENI SVET«. »To sem tudi nameraval,« je pomislil Princ, »Tako kot me ene stvari na tem svetu razveseljujejo, mi druge sploh ne ugajajo.« In zacel je svoj prvi boj. Njegov vzor, njegova strast in njegova moc so ga gnali, da se je soocil s svetom, se zavzemal, osvajal in oblikoval stvarnost glede na svoje zelje. Tako je spoznal uzitek in vrtoglavost zmagovalca, a v svojem srcu ni nasel miru. Nekaj stvari je spremenil, a mnoge so ostale taksne kot so bile. Minilo je mnogo let. Nekega dne je srecal starega modreca, ki ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji Poti?« »Naucil sem se,« je odgovoril Princ » kako spoznati to, kar je v moji moci in to, kar ni ; kaj je odvisno od mene in kaj ni.« »To je dobro,« je rekel starec. »Uporabi svojo moc za tiste stvari, ki so v tvoji moci. Pozabi na tiste, ki so zunaj nje.« In starec je izginil. Malo kasneje se je Princ znasel pred drugimi vrati. Prebral je: »SPREMENI DRUGE«. »To je bil moj namen,« si je mislil. »Drugi ljudje so vir uzitka, veselja in zadovoljstva, a so prav tako vir bolecine, grenkobe in nezadovoljstva.« In uprl se je vsemu, kar bi ga lahko motilo pri njegovih ljudeh. Poskusal je spremeniti njihove znacaje in iztrebiti njihove slabosti. Tako se je zacel njegov drugi boj. Minilo je mnogo let. Nekega dne, ko je razmisljal o koristnosti spreminjanja drugih, je srecal starega modreca, ki ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji Poti?« »Spoznal sem,« je dejal Princ »da niso drugi ljudje vir ali vzrok mojega veselja ali kazni, mojega zadovoljstva ali mojih nazadovanj.« »So samo moznosti, ki jih jim je treba razodeti.« »Korenine teh stvari lezijo v meni.« »Prav imas,« je dejal stari modrec. »Glede na to kaj vzbudijo v tebi, te drugi razodenejo samemu sebi.« »Bodi hvalezen tistim, zaradi katerih tvoje veselje in uzitek trepetata.« »In bodi hvalezen tudi tistim, ki se zbudijo v tvoji zalosti in nesreci, zakaj skozi njih te zivljenje nauci, kaj v sebi se moras spoznati in ti pokazejo pot, ki jo moras prehoditi.« In starec je izginil. Malo kasneje je Princ stal pred vrati, na katerih je pisalo: »SPREMENI SAMEGA SEBE«. »Ce sem resnicno sam vzrok svojih problemov, je to prav to, kar moram narediti,« je dejal. In zacel je svojo tretjo bitko. Skusal je spremeniti svoj znacaj, se boriti s svojo nepopolnostjo, odpraviti svoje napake, spremeniti vse, kar mu ni bilo pri sebi vsec, vse, kar ni soglasalo z njegovim idealom. Po mnogih letih boja, v katerem je spoznal uspeh pa tudi poraze, je Princ srecal starega modreca. Ta ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji poti?« »Spoznal sem,« je dejal Princ »da so stvari, ki jih lahko izboljsamo in tudi take, ki se nam upirajo in jih ne moremo spremeniti.« »To je dobro,« je dejal starec. »Je,« je rekel Princ »a pocasi me ze utrujajo te bitke proti vsemu in vsakomur, proti samemu sebi.« »Bo temu kdaj konec?« »Kdaj bom nasel mir?« »Zelim prenehati z bojevanjem, zelim odnehati, pustiti vse, dovolj je.« »Prav to je tvoja naslednja lekcija,« je dejal stari modrec. »Preden pa nadaljujes, se obrni in poglej prehojeno Pot.« In starec je izginil. Ko se je tako ozrl, je Princ v daljavi zagledal tretja vrata, ki so na svoji hrbtni strani nosila napis: »SPREJMI SAMEGA SEBE« Princ je bil presenecen nad tem, da ni videl tega napisa, ko je sel skozi vrata na drugi strani. »Ko se clovek bori, postane slep,« si je dejal. Na tleh je zagledal, razmetano okoli njega, vse tisto kar je zavrgel in proti cemur se je boril: svoje pomanjkljivosti, sence, strahove in stare skrbi. Takrat je spoznal, kako jih spoznas, sprejmes in jih imas rad. Naucil se je ljubiti samega sebe, ne da bi se se kdaj primerjal z drugimi, ne da bi se obsojal in grajal. Srecal je starega modreca, ki ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji poti?« »Spoznal sem,« je dejal Princ »ce se bom sovrazil in se ne sprejemal taksnega kot sem, ne bom nikoli zadovoljen in srecen sam s sabo. Naucil sem se sprejeti se, popolnoma in brezpogojno.« »To je dobro,« je dejal starec. »To je prvo pravilo modrosti.« »Zdaj se lahko vrnes skozi tretja vrata.« Kmalu je bil na drugi strani, ko je v daljavi zagledal zadnjo stran drugih vrat, na kateri je pisalo: »SPREJMI DRUGE«. Najvecje presenecenje zanj je bilo, da ni vec videl nepopolnosti drugih, njihovih napak, vsega, kar ga je v preteklosti sramotilo in proti cemur se je boril. Spet je srecal starega modreca. »Cesa si se naucil na svoji Poti?« ga je vprasal. »Spoznal sem,« je dejal Princ »da, ce sem zadovoljen sam s sabo, ne morem vec kriviti drugih za njihove napake in me ne morejo vec strasiti.« »Spoznal sem, kako lahko sprejmem in ljubim druge, popolnoma in brezpogojno.« »To je dobro,« je dejal starec.« »To je drugo pravilo modrosti.« »Lahko se vrnes skozi druga vrata.« Ko je tako stopil skozi druga vrata, je ze od dalec opazil zadnjo stran prvih vrat, na kateri je pisalo: »SPREJMI SVET«. »Kako cudno,« je dejal »da teh besed nisem opazil ze prej.« Ozrl se je okoli sebe in videl svet, ki ga je hotel prej premagati, preoblikovati, spremeniti. Presenecen je bil nad njegovo cistostjo in lepoto. Presenecen je bil nad njegovo popolnostjo. Vseeno je bil to isti svet kot prej. Se je svet spremenil, ali je bil njegov pogled nanj drugacen? Srecal je starega modreca, ki ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji poti?« »Spoznal sem, » je dejal Princ »da je svet odsev moje duse.« »Moja dusa ne more videti sveta, vidi le samo sebe v tem svetu.« »Ko je moja dusa srecna in radostna, je tak tudi svet.« »Ko je dusa premagana, takrat se ji svet zdi zalosten.« »Svet, sam po sebi, ni niti vesel, niti zalosten.« » Svet JE tu, obstaja, je vse.« »Naucil sem se ga sprejeti, ne da bi ga pri tem obsojal; sprejeti popolnoma in brezpogojno.« »To je tretje pravilo modrosti,« je dejal stari modrec. »Zdaj si pomirjen sam s sabo, z drugimi in s svetom.« Princa je preplavil mocen obcutek mirnosti, jasnosti in polnosti. V njem se je naselil mir. »Zdaj si pripravljen, da stopis skozi zadnji prag,« mu je dejal stari modrec. »Ta, ki vodi od miru polnost do polnosti miru.« (Tekst predlagal Françoise Laurent) Vir: Christian Godefroy Prevod: klub-srecnih.si --- Nasmehni se, radi te imamo! Klub srecnih Si zelis prejemati skrivnostne in nenavadne zgodbice, ki odpirajo srce? Zgodbice te bodo cakale v elektronskem predalu vsak teden. Tu je naslov zate: klub-srecnih.si/zgodbice.html
Posted on: Fri, 23 Aug 2013 14:22:11 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015