V poplavi pogrebne ekonomske misli vendarle preostaja smiselnost: Razmišljati o prihodu ali neprihodu trojke kot ključnem kriteriju uspešnosti je po mojem zgrešeno« »Za Slovenijo je ključno, kaj se bo v naslednjem obdobju naredilo v kontekstu ustvarjanja možnosti za rast gospodarstva in višanje stopnje zaposlenosti. Ključne naloge so povezane z življenjem ljudi v Sloveniji, ne pa z mnenjem komisije ali grožnje s trojko. Tudi če rešimo problem neprihoda trojke, še zdaleč nismo rešili ključnih problemov države. Nič nam ne pomaga, če trojka ne bo prišla, bomo pa še naprej vodili neučinkovito ekonomsko politiko in bomo še naprej deležni negativne gospodarske rasti in povečevanja brezposelnosti. Slovenija potrebuje gospodarsko rast in perspektivo. Temeljni problem in, če hočete, skušnjava za Slovenijo in tudi druge nove članice EU se je začel po vstopu v EU, potem ko so te države dobile dostop do dokaj neomejenih in ugodnih kapitalskih tokov. Obrestne mere so bile nizke, kapitala je bilo dovolj, profitabilnost investicij visoka, tveganja nizka in obseg kreditov skoraj neomejen, zato je bila večina novih članic EU izpostavljena t. i. gospodarskemu pregrevanju. Te države so se seveda tudi razlikovale, tako po velikosti trgov in razvitosti kot po ekonomski politiki. Nekatere so začele pospešeno ustavljati javno porabo in državne izdatke, torej so delovale proticiklično, nekatere pa so po tem manj posegale. Slovenija sodi med tiste države, ki so v tem obdobju delovale prociklično, torej je vlada s svojimi ukrepi še pospeševala potrošnjo, namesto da bi jo začela omejevati. Naj naštejem nekaj takšnih ukrepov: neustrezno povečevanje plač v javnem sektorju, pokojninska antireforma – ko se je povečalo pokojnine, kljub opozorilom evropske komisije, da ima Slovenija nevzdržen pokojninski sistem, davčna reforma, ki je imela sicer nekatere dobre sistemske plati, a je hkrati dodatno povečala potrošnjo. Takšen ukrep je bila tudi sprememba načina financiranja gradnje avtocest. Do leta 2005 je Slovenija financirala gradnjo avtocestnega križa približno polovico iz proračuna, polovico iz zadolževanja, kar je predstavljalo idealno razmerje za to, da so se lahko krediti sami odplačevali. Takratna vlada je proračunsko sofinanciranje avtocest ukinila in Dars preobremenila s krediti. V tem obdobju so se banke, tako tuje kot tiste v domači lasti, pospešeno zadolževale v tujini in hkrati pospešeno kreditirale podjetja in prebivalstvo, kar je več kot podvojilo zunanjo zadolžitev Slovenije in s tem povečalo njeno ranljivost na zunanje šoke. Problem je nastal, ko je na vrata potrkala globalna finančna kriza. Zunanji viri so začeli pospešeno upadati, stari dolgovi in bremena pa so ostali. Kriza se je najprej čutila v bankah, potem v podjetjih, sledila je država in nazadnje prebivalstvo. Vlada se je sicer odzvala, a verjetno prepočasi in ne dovolj temeljito. V času, ko je bilo to najbolj nujno, Sloveniji ni uspelo izpeljati nekaj pomembnih reform: reforme trga dela in pokojninske reforme. Imeli smo celo vrsto ne dovolj odločnih ukrepov in nič reform. Vse to se je seštevalo in rezultiralo v tem, kar imamo. To pa je, da je Slovenija danes med državami EU z najvišjo negativno gospodarsko rastjo, da je padel obseg investicij za več kot 50 odstotkov. Bili ste sopotnik in soustvarjalec zgodbe o uspehu, zato je razumljivo, da jo predstavljate v lepi luči. Podkrepili ste jo z dobrimi rezultati, a danes se ta zgodba zdi kot privid, lep marketinški projekt, ki se je razbil na prafaktorje, ko je naletela na čeri krize. V tej zgodbi gre tudi za koncepte privatizacije, menedžerske prevzeme in podobno. Se strinjam, možno je uspešnost slovenske tranzicije videti tudi skozi takšno perspektivo. Še zlasti če ne želimo videti in vedeti, da je Slovenija lahko uspešna. Seveda je tudi prvi del naše tranzicije imel stranpoti in negativne posledice. Ne trdim, da je bilo vse dobro, nekatere reforme bi lahko izpeljali prej, na primer pokojninsko, katere soustvarjalec sem bil. Možno bi bilo izvesti že reformo trga dela in ne nazadnje tudi zdravstveno reformo. Nedvomno bi morali biti bolj učinkoviti v pravosodju, glede učinkovitosti dela javne uprave in pri javnih naročilih. O privatizaciji pa lahko rečem, da imamo v Sloveniji o tem zelo poenostavljene in po mojem tudi zgrešene poglede. Lahko to pojasnite? Običajno imamo, kar se tiče privatizacije, dva tabora. Eden zagovarja popolno in takojšnjo privatizacijo vsega, drugi pa je praktično proti prodaji česarkoli in zagovarja tako imenovani nacionalni interes. Moje mnenje je, da je lahko privatizacija učinkovito sredstvo povečevanja učinkovitosti posameznih podjetij in bank, a ne nujno, in ima lahko ima tudi nasproten efekt. Sicer pa privatizacija sama po sebi ne rešuje temeljnih ekonomskih problemov in ne pomeni avtomatično hitrejše gospodarske rasti. Dober primer je Madžarska, kjer so izvedli masovno in odplačno privatizacijo, večinoma tujcem, in to seveda nikakor ni omogočilo pospešene gospodarske rasti. Kar se tiče bank, obstajajo številne mednarodne empirične primerjave, ki dokazujejo, da banke v obdobju globalnih finančnih kriz v državah, kjer so banke privatizirali skoraj v celoti, niso bile nič bolj učinkovite in aktivne kot v državah, kjer bank niso toliko privatizirali. V letih po začetku tranzicije pa vse do krize je v srednji in vzhodni Evropi potekala pospešena privatizacija oziroma prodaja bank, večinoma tujim bankam. V povprečju je bilo privatiziranih kar 70 odstotkov vsega kapitala bank, v nekaterih državah celo 90 odstotkov. Primeri slednjega so Estonija, Češka, Slovaška in Poljska. Vprašati se moramo, ali so v teh državah, ko je nastopila kriza, banke odreagirale drugače kot v državah, kjer je bil delež bank v pretežni tuji lasti bistveno manjši, recimo v Sloveniji? Odgovor je empirično preverjen in se glasi: ne. Obseg poslovanja so zmanjšale tako banke v domači kot tuji lasti! Razlika med zasebnim in državnim bančništvom je tudi ta, če vzamemo primer Slovenije, da moramo sedaj znova dokapitalizirati banke. Da za to znova porabljamo proračunski denar. V Sloveniji se je, kar se tiče dokapitalizacije, zgodilo podobno kot v mnogih drugih državah. V ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji ali Avstriji, in to ne glede na to, ali je šlo za zasebne ali državne banke, povsod so jih morali dokapitalizirati, in tako je bilo tudi v Sloveniji. Zadnje dni je na primer zanimiva diskusija, kako hitro privatizirati RBS – Škotsko kraljevsko banko, ki so jo bogato dokapitalizirali in s tem nacionalizirali. Problem v Sloveniji je, da so se dokapitalizacije izvajale postopoma, prepočasi in neučinkovito. Povsem možno je, da bi hitrejše in dovolj visoke dokapitalizacije NLB in NKBM bile bolj učinkovite. Hkrati pa se bilance slovenskih bank niso uspešno prečistile in je v njihovih bilancah ostal velik delež slabih terjatev. Verjetno bi bilo bolje, če bi slabo banko ustanovili že pred leti. Nekatere nacionalizirane banke ali zasebne banke so sposojen denar državi že vrnile, slovenske ne. Nekatere da, mnoge pa še ne. V primeru omenjene RBS se to zagotovo še ni zgodilo. Britanski finančni minister George Osborne denimo nasprotuje pritisku po njeni takojšnji prodaji, z argumentom, da je treba nacionalizirane banke prodati tako, da se s prodajo čim bolj povrne denar davkoplačevalcev. Potemtakem ne bi bilo smiselno sedaj prodati NKBM in NLB. Menim, da bi bila privatizacija lahko koristna, če bi imeli primerne strateške kupce, ki bi lahko zagotovili razvoj teh bank in seveda primerno kupnino. Povsem nesmiselno pa je banki razprodati le zato, da bi lahko pokazali in dokazali, da nam je nekaj le uspelo privatizirati. Dejstvo pač je, da ta čas ni ravno najbolj ugoden za prodajo največjih bank. Je paket 15 podjetij, ki jih je potrdil državni zbor, posledica panične razprodaje? Ne vem, kako je bil ta paket določen, in sam po sebi se mi ne zdi sporen. Upam pa, da so kriteriji, po katerih se je določalo podjetja za prodajo, in kriteriji, po katerih se bo odločalo o posameznih privatizacijah, jasni in bodo vodili k primernim strateškim kupcem ter da bo kupnina, ki bo dosežena, zadostna. Nasprotujem pa pospešeni prodaji in razprodaji. Ko sem pred leti sodeloval pri prodajah NLB in NKBM, smo imeli različne kupce za NLB, za NKBM pa žal zelo malo. Pri NLB sta bila na koncu najbolj resna kupca KBC in avstrijska banka, ki je bila pravzaprav država banka. Naša ocena je takrat bila, da bi bilo nespametno prodajati državno banko drugi državni banki. Kaj menite danes o nacionalnem interesu v gospodarstvu? Bili ste poleg, ko se je politika postavila proti prodaji Pivovarne Union tujemu lastniku. Je bila to prelomna točka, ko je prevladal nacionalni interes in je šel potem ta voz le še navzdol do neuspelih menedžerskih prevzemov? Najprej je treba povedati, da je tedanja uradna politika zagovarjala, da je treba prodati Pivovarno Union v skladu z zakonom o prevzemih. Pri prodaji Pivovarne Union smo bili deležni direktne kršitve navodil in odločitev upravnih organov in vlade. Takratna vlada je zato odstavila direktorja odškodninskega sklada. A to ni bilo odločilno za nastanek kasnejše zgodbe o tajkunskih kreditih ali t. i. nacionalni interes. S pojavom t. i. neuspelih menedžerskih prevzemov in s tem povezanimi tajkunskimi krediti smo bili najbolj soočeni po mešetarski in netransparentni prodaji delnic Mercatorja. To je bil pomemben signal menedžerskim ekipam, da lahko v okoliščinah takratne visoke gospodarske rasti in politične klime najučinkoviteje zaščitijo svoje lastne interese in žal tudi pohlep, predvsem z menedžerskimi odkupi. Ko je nastopila gospodarska in finančna kriza, so se ti prevzemi kasneje spremenili v veliko finančno past, v katero so padli vsi: tako menedžerji, podjetja, ki so jih vodili, zaposleni, ki so izgubili službe, banke, ki so te nakupe omogočile, in ne nazadnje tudi davkoplačevalci, ki morajo te zgube pokriti. Rezultat nacionalnega interesa je tudi Mercator, ki se ga zdaj prodaja najbližjemu sosedu. Ni nujno, da bi Mercator predstavljal poseben nacionalni interes, če ga že prodajamo, pa bi ga morali prodati nekomu, ki bi prinesel boljše storitve in cenejše izdelke za potrošnike. Težko ocenjujem Agrokor, a po tem, kar vem, nisem prepričan, da se bo zgodilo to, kar sem omenjal. Seveda je možna tudi druga interpretacija, da se bo Mercator in Agrokor prodalo tretji družbi in da gre zdaj le za manever, da bi nekdo prišel do Mercatorja in celotnega balkanskega trga za manj denarja kot sicer. Primer Mercatorja predstavlja mučno uro soočanja z realnostjo, da Slovenija ni osamljen otoček sredi oceana, ampak da smo sredi globalnega viharja. Ta zgodba nas predvsem uči, kam nas lahko pripelje netransparentno in pristransko vmešavanje politike v gospodarstvo. Je žalostno nadaljevanje zgodbe, ki se je začela pred leti in se brez vmešavanja politike nedvomno ne bi končala tako, kot se je. Sedaj pa moramo racionalizirati javni sektor, posodobiti zdravstveni sistem, sprejeti novo pokojninsko reformo, debirokratizirati postopke, racionalizirati lokalno samoupravo ... Kar naštevate, je zelo pogost miselni okvir v Sloveniji in je bil na začetku krize tudi v večini evropskih držav. Nedvomno drži, da moramo vse to storiti, a je evropska realnost v mnogih državah pokazala, da to ni dovolj. Celo obratno, varčevanje brez spodbujanja gospodarske rasti je v nekaterih t. i. programskih državah pripeljalo te države v varčevalno past, torej potrebo po vse večjem varčevanju ob vse bolj negativni gospodarski rasti. Zgolj varčevanje, racionaliziranje in reformiranje nas samo po sebi ne bo pripeljalo iz krize, še kako potrebujemo tudi investicije in gospodarsko rast. Ne nazadnje je o tem prejšnji teden govoril evropski svet. Kaj lahko stori Slovenija v okoliščinah, v katerih se je znašla? Prvi pogoj za to, da se lahko začnemo ukvarjati z gospodarskim razvojem, je, da mora Slovenija sanirati bančni sistem, kar pomeni zadostno dokapitalizacijo največjih bank, takojšnje funkcioniranje slabe banke in zmerno ter racionalno javno financiranje. Ključen izziv in nalogo ta čas vidim v povečanju investicijske aktivnosti, brez bistvene dodatne obremenitve javnih financ. To je naloga, s katero so se v zadnjih letih ukvarjale tako rekoč vse evropske države in EU kot celota. Prvo področje, o katerem so govorili tudi na zadnjem zasedanju evropskega sveta, je financiranje investicij malih in srednjih podjetij. Gre za področje, ki kreira več kot 70 odstotkov vseh novih delovnih mest, je med najbolj propulzivnimi in hkrati tudi najbolj občutljivimi. V času krčenja bančnih aktivnosti so ravno ta podjetja najbolj na udaru in slovenski bančni sistem je med tistimi, ki se je najbolj skrčil, zato je kreditiranje tega segmenta bistveno premajhno. Pri malih in srednje velikih podjetjih mora zato Slovenija hitro nekaj storiti. Novi ukrepi EU to omogočajo. Slovenija mora najprej izkoristiti vse, kar ima na voljo – ima razvojno banko in podjetniški sklad ter mora hkrati pridobiti relativno poceni sredstva, ki so na voljo znotraj EU za financiranje malih in srednje velikih podjetij. Poti za večji obseg kreditiranja je več. Eno možnost predstavlja banka SID. Kot primer večkrat navajam hrvaško razvojno banko, ki je lani pri EIB zaprosila za pol milijarde evrov in jih bo tudi dobila, zato da bo financirala mala in srednje velika podjetja prek bank. Z novimi ukrepi EU se postavljajo tudi novi dodatni instrumenti, ki bodo omogočili financiranje malih in srednje velikih podjetij. Na voljo bo deset milijard evrov iz evropskih strukturnih skladov, ki bodo garancijski potencial, s katerim bo možno prek finančnega vzvoda ta sredstva multiplicirati v obsegu med 50 in 100 milijardami evrov. Upam, da se bo Slovenija pripravila in slovenskim podjetjem omogočila dostop do teh sredstev. Slovenija mora razmisliti tudi o dodatnih garancijskih shemah za mala in srednja podjetja. Primeri takšnih shem so na primer na Portugalskem ali Irskem. Govorite le o podjetjih. Je v EIB na voljo še kakšen vir za financiranje drugih segmentov v državi? Seveda. Vzemimo področje lokalne skupnosti. Pred kratkim sem bil v Mariboru, kjer smo županu Andreju Fištravcu in njegovi ekipi predstavili vse možnosti, ki jih ponuja EIB. Slovenija je ena redkih držav, ki ni izkoristila projekta Jessica, projekta EIB in evropske komisije, ki je namenjen podpori razvoja mest, prek katerega se lahko pospešeno črpajo sredstva evropskega sklada za regionalni razvoj. Obstajajo tudi viri za financiranje gradnje infrastrukture in za financiranje velikih javnih podjetij, ko gre na primer za projekte energetske učinkovitosti. V Sloveniji je na voljo cela vrsta projektov, ki bi jih lahko zagnali, a je za realizacijo treba delati projektno – od zasebnega sektorja, lokalnih skupnosti, javne infrastrukture do javnih podjetij. Na vseh teh področjih mora vlada v sodelovanju z vsemi deležniki storiti vse, kar je v njihovi moči, da obrnejo trend padanja investicijske aktivnosti.« Anton Rop, nekdanji predsednik vlade in zadnji slovenski politik, ki razume sodobno ekonomijo, človek, ki je z ustavnim sporom preprečil mendežerski prevezem zavarovalnice Triglav in bil nato medijsko likvidiran ...
Posted on: Wed, 13 Nov 2013 00:11:13 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015