Ena lepa o času, posamezniku v njem in o zgodovinskem spominu. Iz Menartovih "Srednjeveških pridig in romanc". Anno Domini Pri oknu v stolpu kloštra, zazrt v rumenkast list, sloni s peresom v roki za pultom brat kronist. Pod zidom sredi dvora šumlja rumena lipa in v vetru s koncem veje po šipah lahno tipa. Z nje list za listom pada, ko dnevi z veje let. V zidovih je samota, tam zunaj širni svet. Tam zunaj je življeneje, je sreča in je beda, so rojstva, svatbe smrti, hrup reda in nereda. Tam zunaj je vrvenje, tam od vasi in mest drži sem, tja vse polno steza, poti in cest. Tam tehtajo tovore, tam za srebrne funte zastavljajo gradove, vasi, ljudi in grunte. Tam meč se križa z mečem za pravdo in za čast, a s krono se Stanovi za davke in oblast. Tam Oger kolje carske, tam kuga, glad morita, tam po cerkvah iskrijo se turških konj kopita. Tam sijejo dvorane, tam v zvenu polnih kup se spletajo zarote in v vino stresa strup. Tam v neprestanih sporih zaradi hub in tlake more graščaki kmete in puntarji graščake - tam zunaj je življenje, ki pljuska noč in dan čez hribe, čez doline ob stari samostan. A on, kronist, ob pultu s pomakanjem peresa, samoten, tih, pozabljen si služi pot v nebesa. In gleda to življenje, ki s smrtjo se bori, in ve: kar on zapiše, le tisto preživi. In marsikaj zapiše, a marsikaj ni vse - opat pove mu sproti: to da in tega ne.
Posted on: Sun, 28 Jul 2013 21:00:40 +0000