O podjetju predstavitev generalni podatki hčerinske družbe vodstvo družbe kje smo zgodovina okoljska politika Zgodovina Nastanek in razvoj matičnega podjetja Čeprav je intenzivna prašičereja že dolgo zanimiva za predelovalno industrijo, je bila po drugi svetovni vojni še v povojih, tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu. Rastoče potrebe po hrani, ki jih je predvsem v socialističnih državah povzročila nagla selitev kmečkega prebivalstva v mesta, so sprožile potrebo po razvoju industrijske proizvodnje mesa v prašičereji in perutninarstvu. V zahodni Evropi so zato začele družinske kmetije preraščati tedanje okvire in se organizirati v večjih zadrugah. Začel se je razvoj vse bolj produktivnih pasem prašičev, ki so dajale vedno večje število potomcev, vse hitreje priraščale in imele vse bolj kvalitetno meso. Pojavljali so se vedno večji obrati in tudi storilnost živega dela je začela dohitevati tisto v industriji. V Jugoslaviji je bilo takrat kmetijstvo še toliko bolj razdrobljeno. Prireja prašičjega mesa skorajda ni presegla potreb samih rejcev. Na pobudo Zadružne zveze Jugoslavije se je leta 1958 pričela izgradnja velikih živinorejskih farm. To je bil tudi začetek Farme Ihan. S tedaj nepojmljivo veliko količino, 18.000 prašičev letno, je Farma Ihan postala prva velika prašičerejska farma z lastno prirejo pujskov. Prav zato pomeni izgradnja farme v Ihanu začetek industrijske prašičerejske proizvodnje na svetu. Nenehne želje po večjem, boljšem, učinkovitejšem so farmi omogočile ugledno mesto v jugoslovanski in svetovni strokovni javnosti. Ihan je postal kraj, kamor so se poleg državnikov in poslovnežev prihajali posvetovat mnogi strokovnjaki in znanstveniki iz celega sveta. Ihanska farma je postala selekcijski center za proizvodnjo plemenskega materiala. Kot osnova je bilo uvoženo selekcijsko jedro pasme švedski Landrace, katera še danes predstavlja najpogostejšo pasmo v slovenskih (in ex jugoslovanskih) čredah. Razvoj se ni ustavil. Že leta 1960 se je pričelo na Farmi Ihan rutinsko umetno osemenjevanje. Leto kasneje pa je bil vpeljan nov revolucionarni poseg. Obstoječi klasični hlevi danskega tipa so bili preurejeni v specializirane objekte, ločene po proizvodnih fazah (pripustišče, čakališče, prasilišče, vzrejališče in pitališče). To je bistveno vplivalo na produktivnost objektov in živega dela. Kapaciteta farme se je podvojila. Tehnologija je postajala vse bolj privlačna in po ihanskem vzorcu so zgrajene vse večje farme v Jugoslaviji. Kasneje so pričeli graditi sodobne velike farme tudi v državah vzhodne Evrope, od koder je na Ihan prišlo več gospodarskih in političnih delegacij. Učinkovite rešitve so vplivale tudi na proizvajalce tehnološke opreme na Zahodu. Vedno večje enote so jim pomenile možnost racionalizacije potreb po hlevskem prostoru in nudile obilo možnosti za avtomatizacijo. Dokaz za to je ameriška multinacionalka, ki se ukvarja s trženjem živinorejske opreme, Big Dutchman. Od Farme Ihan je odkupila licenco za izdelovanje tehnološke opreme po njenem konceptu, kar je bilo v tedanjih časih nepojmljiv uspeh. Prav tako pomembno je tudi priznanje za tehnološke dosežke, evropska nagrada za kmetijstvo, ki jo podeljuje fundacija Justus von Liebig. Leta 1974 je to nagrado prejel dr. Lucijan Krivec, prvi glavni direktor podjetja in do nedavno je bila to edina podobna nagrada, podeljena nekomu izven držav Zahodne Evrope. Farma je iz nepomembnega kmetijskega obrata v okolici Ljubljane postala razvojno jedro slovenske in evropske prašičereje. Leta 1980 je farma še zadnjič povečala število živali iz 55.000 na 85.000 pitancev letno. V ta namen je po izpopolnjenem tehnološkem konceptu zgradila tri velike sodobne hleve in pod eno streho zagotovila prostor za proizvodnjo 10.000 pitancev od osemenitve do prodaje. Od tedaj se je marsikaj spremenilo, med drugim je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije. Namesto težav z zagotavljanjem produkcije so farmo v Ihanu začele pestiti težave z zagotavljanjem trga, previsokimi proizvodnimi stroški in okoljem. Na matični lokaciji je danes zaposlenih 86 delavcev, kar podjetje tudi po storilnosti uvršča v evropski vrh. Postopek lastninskega preoblikovanja je zaključen in postali so delniška družba z večinskim lastništvom zaposlenih delavcev. Rešili so ekološki problem – zelo pomembno oviro na poti, ki je nekaj časa grozila celo z ukinitvijo farme. Zgradili so učinkovito čistilno napravo, ki jim omogoča izpust v vodotok. Učinkovitost čistilne naprave nenehno izboljšujejo na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav in tehnološke opreme. Farma je v zadnjih letih naredila pomemben preskok tudi na področju kvalitete. S premišljenim uvozom svežega semena iz Norveške, temeljito odbiro in načrtovanjem, je v petih letih povečala mesnatost, to je izboljšala kvaliteto mesa, za štiri odstotne točke. Tako bo, kljub primerljivi kvaliteti, ohranila neprimerno boljše zdravstveno stanje ter se s to strateško prednostjo lažje postavila ob bok zahodni konkurenci. V podjetju poleg stalnega izobraževanja veliko vlagajo v stike s stroko in znanostjo z državami z izjemno razvito prašičerejo, predvsem Dansko. Zaposleni na farmi se redno strokovno izobražujejo ter obiskujejo strokovne sejme, srečanja in kongrese. Večkrat na leto pa organizirajo tudi usmerjene tematske ekskurzije, ki imajo cilj rešiti določen specifičen problem. Te dejavnosti predstavljajo pomemben dejavnik razvoja in zagotovilo uspešne prihodnosti. O podjetju predstavitev generalni podatki hčerinske družbe vodstvo družbe kje smo zgodovina okoljska politika Zgodovina Nastanek in razvoj matičnega podjetja Čeprav je intenzivna prašičereja že dolgo zanimiva za predelovalno industrijo, je bila po drugi svetovni vojni še v povojih, tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu. Rastoče potrebe po hrani, ki jih je predvsem v socialističnih državah povzročila nagla selitev kmečkega prebivalstva v mesta, so sprožile potrebo po razvoju industrijske proizvodnje mesa v prašičereji in perutninarstvu. V zahodni Evropi so zato začele družinske kmetije preraščati tedanje okvire in se organizirati v večjih zadrugah. Začel se je razvoj vse bolj produktivnih pasem prašičev, ki so dajale vedno večje število potomcev, vse hitreje priraščale in imele vse bolj kvalitetno meso. Pojavljali so se vedno večji obrati in tudi storilnost živega dela je začela dohitevati tisto v industriji. V Jugoslaviji je bilo takrat kmetijstvo še toliko bolj razdrobljeno. Prireja prašičjega mesa skorajda ni presegla potreb samih rejcev. Na pobudo Zadružne zveze Jugoslavije se je leta 1958 pričela izgradnja velikih živinorejskih farm. To je bil tudi začetek Farme Ihan. S tedaj nepojmljivo veliko količino, 18.000 prašičev letno, je Farma Ihan postala prva velika prašičerejska farma z lastno prirejo pujskov. Prav zato pomeni izgradnja farme v Ihanu začetek industrijske prašičerejske proizvodnje na svetu. Nenehne želje po večjem, boljšem, učinkovitejšem so farmi omogočile ugledno mesto v jugoslovanski in svetovni strokovni javnosti. Ihan je postal kraj, kamor so se poleg državnikov in poslovnežev prihajali posvetovat mnogi strokovnjaki in znanstveniki iz celega sveta. Ihanska farma je postala selekcijski center za proizvodnjo plemenskega materiala. Kot osnova je bilo uvoženo selekcijsko jedro pasme švedski Landrace, katera še danes predstavlja najpogostejšo pasmo v slovenskih (in ex jugoslovanskih) čredah. Razvoj se ni ustavil. Že leta 1960 se je pričelo na Farmi Ihan rutinsko umetno osemenjevanje. Leto kasneje pa je bil vpeljan nov revolucionarni poseg. Obstoječi klasični hlevi danskega tipa so bili preurejeni v specializirane objekte, ločene po proizvodnih fazah (pripustišče, čakališče, prasilišče, vzrejališče in pitališče). To je bistveno vplivalo na produktivnost objektov in živega dela. Kapaciteta farme se je podvojila. Tehnologija je postajala vse bolj privlačna in po ihanskem vzorcu so zgrajene vse večje farme v Jugoslaviji. Kasneje so pričeli graditi sodobne velike farme tudi v državah vzhodne Evrope, od koder je na Ihan prišlo več gospodarskih in političnih delegacij. Učinkovite rešitve so vplivale tudi na proizvajalce tehnološke opreme na Zahodu. Vedno večje enote so jim pomenile možnost racionalizacije potreb po hlevskem prostoru in nudile obilo možnosti za avtomatizacijo. Dokaz za to je ameriška multinacionalka, ki se ukvarja s trženjem živinorejske opreme, Big Dutchman. Od Farme Ihan je odkupila licenco za izdelovanje tehnološke opreme po njenem konceptu, kar je bilo v tedanjih časih nepojmljiv uspeh. Prav tako pomembno je tudi priznanje za tehnološke dosežke, evropska nagrada za kmetijstvo, ki jo podeljuje fundacija Justus von Liebig. Leta 1974 je to nagrado prejel dr. Lucijan Krivec, prvi glavni direktor podjetja in do nedavno je bila to edina podobna nagrada, podeljena nekomu izven držav Zahodne Evrope. Farma je iz nepomembnega kmetijskega obrata v okolici Ljubljane postala razvojno jedro slovenske in evropske prašičereje. Leta 1980 je farma še zadnjič povečala število živali iz 55.000 na 85.000 pitancev letno. V ta namen je po izpopolnjenem tehnološkem konceptu zgradila tri velike sodobne hleve in pod eno streho zagotovila prostor za proizvodnjo 10.000 pitancev od osemenitve do prodaje. Od tedaj se je marsikaj spremenilo, med drugim je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije. Namesto težav z zagotavljanjem produkcije so farmo v Ihanu začele pestiti težave z zagotavljanjem trga, previsokimi proizvodnimi stroški in okoljem. Na matični lokaciji je danes zaposlenih 86 delavcev, kar podjetje tudi po storilnosti uvršča v evropski vrh. Postopek lastninskega preoblikovanja je zaključen in postali so delniška družba z večinskim lastništvom zaposlenih delavcev. Rešili so ekološki problem – zelo pomembno oviro na poti, ki je nekaj časa grozila celo z ukinitvijo farme. Zgradili so učinkovito čistilno napravo, ki jim omogoča izpust v vodotok. Učinkovitost čistilne naprave nenehno izboljšujejo na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav in tehnološke opreme. Farma je v zadnjih letih naredila pomemben preskok tudi na področju kvalitete. S premišljenim uvozom svežega semena iz Norveške, temeljito odbiro in načrtovanjem, je v petih letih povečala mesnatost, to je izboljšala kvaliteto mesa, za štiri odstotne točke. Tako bo, kljub primerljivi kvaliteti, ohranila neprimerno boljše zdravstveno stanje ter se s to strateško prednostjo lažje postavila ob bok zahodni konkurenci. V podjetju poleg stalnega izobraževanja veliko vlagajo v stike s stroko in znanostjo z državami z izjemno razvito prašičerejo, predvsem Dansko. Zaposleni na farmi se redno strokovno izobražujejo ter obiskujejo strokovne sejme, srečanja in kongrese. Večkrat na leto pa organizirajo tudi usmerjene tematske ekskurzije, ki imajo cilj rešiti določen specifičen problem. Te dejavnosti predstavljajo pomemben dejavnik razvoja in zagotovilo uspešne prihodnosti.
Posted on: Thu, 14 Nov 2013 19:16:59 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015