Pohlep Nadškof Anton Stres je pridigal na maši za domovino prejšnji mesec. Bil je »nosilec« oziroma »v ozadju temeljnih odločitev«, sistem je »obvladoval« in nadzoroval s postavitvijo in imenovanjem svojih »laiških kadrov v finance«, je o Stresovi vlogi pri finančnem propadu nadškofije zapisal Mirko Krašovec. OZADJE Nekdanji ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec je danes v izgnanstvu na avstrijskem Koroškem. V benediktinskem samostanu Šentpavel preživlja tako imenovano sobotno leto. Kaj je to »sobotno leto«? »To je cerkvena sankcija za nekaj, kar je bilo storjeno s kršenjem cerkvenega prava in verjetno še kaj drugega in je po mojem upravičena,« je letos aprila o njegovi premestitvi dejal kardinal Franc Rode. Toda Krašovca vladajoča slovenska duhovščina z Rodetom na čelu tja ni poslala le zaradi njegovih finančnih grehov. Krašovec si namreč želi javno spregovoriti še o drugih grešnikih, predvsem o dejanjih aktualnega ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa. Zadnje, daljše pismo je škofom poslal oktobra lani. Prosil jih je za dovoljenje, da se izpove v intervjuju, da objavi dokumente. A njegove izpovedi o finančnem polomu mariborske nadškofije v »luči resnice, pravičnosti in ljubezni«, v kateri Krašovec dokumentira, kako je cerkev v smeri »korporacijske strukture« pahnil prav Stres s svojimi finančnimi strokovnjaki, mu škofje ne dovolijo objaviti. V devetdesetih letih je bil Krašovec glavni cerkveni ekonom. A potem je »nadzor na Nadškofiji v letih 2001, 2002, 2003 in 2004 postavil škof dr. Anton Stres s postavitvijo in imenovanjem laiških kadrov v finance«,je v tej izpovedi zapisal Krašovec. Prodajo Krekove banke, prevzem obeh holdingov, Zvona Ena in Dva, najetje visokih kreditov, vse to je začel Stres, domnevno celo ob nasprotovanju Krašovca. Krašovec je pred tednom dni iz Avstrije slovenskim škofom poslal še eno pismo. Nekatere zapisnike sej iz tistih daljnih let, ko je cerkev gradila svoj finančni imperij in ki bi naj podkrepili njegovo videnje. Glede na zgoraj citirano izjavo kardinala Rodeta o tem, da je Krašovec kršil cerkveno pravo – mariborska nadškofija bi morala za večje kredite prositi za odobritev Vatikan –, se splača prebrati zapisnik 24. redne seje škofovskega gospodarskega sveta. Ta je bila junija 2005, na njej pa se je cerkveni vrh odločil za najem kredita v višini 20 milijonov evrov, s katerim so dokončno prevzeli oba holdinga. Tisto sejo je vodil prav Stres. Na njej so bili vsi, ki so kaj veljali v tedanjem cerkvenem gospodarstvu. Tam je bilo vodstvo T-2, vodstvo Gospodarstva Rast, vodstvo obeh holdingov, skratka vsi, ki naj bi bili po cerkvenih zatrjevanjih popolnoma avtonomni pri svojih odločitvah. Na tej seji je prišlo do manjšega zapleta. Dušana Zazijala, vodjo nadškofijskega podjetja Gospodarstvo Rast, je namreč zanimalo prav to: kako je z obveznostmi do Vatikana pri najemu večjih kreditov. V zapisniku sestanka piše, da mu je Anton Stres nato pojasnil, »da zgornjo mejo določi škofovska konferenca sama. Ta zgornja meja je bila določena v preteklosti, ko se je govorilo o veliko nižjih zneskih, ker številka ni bila ažurirana«. Stres sam se je leta 2005 torej odločil, da Vatikana o najemu 20-milijonskega kredita ne bo obvestil. »Rečeno je bilo, naj bi limiti veljali le za posle, ki so neposredno povezani s škofijo; za posle odvisnih družb soglasje naj ne bi bilo potrebno,« je o tem zapisal Krašovec. Nekaj let kasneje je papež v Maribor poslal svojega posebnega odposlanca, revizorja Gianluca Piredda, ki je o finančnem stanju mariborske nadškofije napisal poročilo za Vatikan. To poročilo je leta 2011 povzel italijanski novinar tednika l’Espresso Emiliano Fittipaldi. V članku o »svetem bankrotu« je med drugim zapisal, da so v mariborski nadškofiji prekršili kanonsko pravo, saj za najete kredite, »večje od milijona evrov«, za dovoljenje niso prosili Vatikana. Zato se je Vatikan tudi odločil, da mariborski nadškofiji ne bo pomagal. Slovenska cerkev se je potem finančno zlomila. Edini »formalni« grešnik te polomije je danes njen voditelj, Stres. Kaj pa njegovi fantje, finančniki, tisti, ki so vse skupaj vodili? Stres, piše Krašovec, je na začetku pripravljal »strokovne utemeljitve za naložbe s kadri, ki jih je tudi sam pritegnil in nastavil«. Ti Stresovi kadri so bili po eni strani člani ožje, strateške skupine v škofijskem gospodarskem svetu, kot je bil recimo Dušan Zazijal. Tem pa so sledili operativni predstavniki na »terenu«. Voljo cerkve na terenu sta uresničevala Simon Zdolšek in Mateja Vidnar (vodji Zvona Ena), Franc Ješovnik in Ljubo Peče (Zvon Dva) in recimo še Marjeta Fuchs, tedanja direktorica Krekove družbe. Vsi omenjeni so bili člani vodstev ali nadzornih svetov v množici podjetij doma in na tujem. Peče je bil član nadzornega sveta Mladinske knjige, Cetisa, ustanovitelj T-2 in direktor turistične agencije Alpetour, podobno tudi Ješovnik, ki je bil poleg omenjenih še nadzornik Julius Fonda in Betnave. Zdolšek je nadzoroval Abanko, Helios Domžale, papirnico Goričane, Vidnarjeva pa Terme Olimia, Cinkarno Celje, Terme Dobrna in tako naprej. Skupaj so imeli pod nadzorom kakšnih 10 tisoč zaposlenih v slovenski kemični, turistični in finančni industriji. Do zloma. Nihče ni tako globoko pristal kot cerkev. Stečajni upraviteljici obeh zvonov, Mojca Breznik in Vida Gaberc, sta doslej upnikom priznali že za 1,3 milijarde terjatev. Tri državne banke, NLB, NKBM in Abanka, so pri zlomu cerkvenega gospodarstva nasedle z okrog 560 milijoni evrov terjatev, ki jih bomo morali večinoma plačati mi, iz državnega proračuna. V kakšnem obsegu? To je zdaj po eni strani odvisno od uspešnosti stečajnega postopka. In po drugi strani od premetenosti omenjenih »Stresovih« finančnikov, ki so hčerinske družbe dobro skrili z podjetniškim veriženjem. Upraviteljici sta doslej odkrili parkirano premoženje slovenske cerkve ne samo v Sloveniji ali Bosni in na Hrvaškem, temveč tudi v Romuniji, Bolgariji, Argentini, na Nizozemskem in seveda tudi na Cipru. Bivši nadzornik Zvona Ena in vodja Krekove družbe za poslovno svetovanje Uroš Gorišek je recimo v svoje podjetje v Bolgariji nakazal 200 tisoč evrov, kot je ugotovil novi direktor družbe. Stečajni upravitelj do tega denarja ne more več. A to ni nič proti 20-milijonskemu nakazilu, ki ga je Zvon Dva prek podjetja Franca Ješovnika nakazal za nakup Luke Zadar. In potem je tukaj še Bosna, kjer je imela mariborska nadškofija v lasti tri od desetih privatizacijskih skladov … Anton Stres in nadškofija Maribor rada ponavljata, da mariborska nadškofija o vsem tem ni vedela prav nič. A pred mesecem dni jih je na laži dobila stečajna upraviteljica Staška Mrak Jamnik, ko je objavila prvo poročilo ob stečaju doslej neznanega podjetja Forš. To podjetje je bilo registrirano v dvorcu Betnava, bilo pa je v lasti od enega od zaposlenih na mariborski nadškofiji – Andreja Mesarca. Mesarec je imel v lasti podjetje, o katerem je stečajna upraviteljica zapisala: Gre za podjetje, ki je bilo del skupine družb, »ki so povezano delovale pri nakupih in prodajah vrednostnih papirjev in deležev v različnih podjetjih v Sloveniji in tujini in si medsebojno posojale denarna sredstva skupaj z družbami Zvon Ena Holding, d. d., Zvon Dva Holding, d. d., Krekova družba, T2, Prva TV, TV3, I.J. NASVETI , d. d., I. J. STORITVE, d. d., PSL STORITVE finančna družba, d. d., Klet Bistrica, d. o. o., itd.«. Podjetje Forš je sicer znano po tem, da je pri njem NLB nasedla s kar 7 milijonov evrov posojila. To posojilo je bilo zavarovano s kar desetkrat manj vrednim zemljiščem v Tuzli – o čemer že poteka kriminalistična preiskava. A zanimiva je še neka druga ugotovitev stečajne upraviteljice. V času stečaja cerkvenega premoženja sta si med drugimi bivši vodja holdinga Zvon Dva in direktorica Krekove družbe dobesedno prisvojila več kot pet milijonov evrov vredno podjetje ZVD. Ko je bilo jasno, da so cerkveni finančni hobotnici štete ure, so se upravitelji cerkvenih financ potrudili, da bi v stečajni masi ostalo čim manj denarja. Zvon Dva pod vodstvom Ljuba Pečeta je tik pred stečajem podjetju Forš nakazal 617 tisoč evrov – in dokončno potonil. Še več denarja pa so iz propadajočega holdinga izvlekli pred tem. V začetku leta 2010 so mediji pisali, da so cerkvene finance pred zlomom, saj že leta 2009 Zvon Ena državnim Dravskim elektrarnam ni mogel vrniti posojila, ki so ga vzeli za nakup delnic Petrola. Pol leta za tem, ko so se v cerkvenih holdingih že pripravljali na prisilno poravnavo, je po ugotovitvah upraviteljice Zvon Ena prek podjetja Forš kupil za kar 2,3 milijona evrov delnic dveh argentinskih podjetij. In to kakšnih: kupil je delnice neke argentinske tovarne za predelavo mesa, ki je dva meseca pred tem (!) bankrotirala. In nekega podjetja za upravljanje enega od terminalov v pristanišču Mar del Plata, ki že leta 2008 zaposlenim ni zmoglo izplačati plač. Že čez štiri mesece, po tem, ko so zapravili 2,3 milijona evrov, je omenjeni zaposleni na nadškofiji naložbe odpisal, ker so bile seveda ničvredne … Seveda je šlo za fiktivni posel tik pred stečajem. O tem, zakaj tak nakup, lahko zgolj špekuliramo, denar je namreč na koncu pristal pri skrivnostnem podjetju PSL Storitve, ki bi lahko bilo v lasti menedžerjev družbe Sava. A dejstvo je, da je stečajna upraviteljica konec prejšnjega meseca v končnem seznamu preizkušenih terjatev do Forša državni NLB zaradi tega priznala za kar devet milijonov evrov terjatev. Ob svojem neslavnem koncu podjetje Forš ni imelo niti dovolj denarja za začetek stečajnega postopka, ki ga je Mesarec sprožil prek brezplačne pravne pomoči. Mesarec je ob tem stečajni upraviteljici dejal, »da o poslovanju stečajnega dolžnika ne ve nič, saj naj bi odločitve o poslovanju podjetja sprejemali drugi«, pri čemer naj bi naštel osebe iz Zvona. Morda res, toda Krašovec v svoji 70-stranski analizi opisuje tudi množico dogodkov, ko so se npr. Anton Stres ali pa Ivan Štuhec na neformalnih sestankih dobivali z voditelji Zvonov in drugih hčerinskih družb. »Glede na to je bil sistem glede na zastavljeno strategijo dobro ’obvladovan’, predvsem od strani dr. Antona Stresa«, piše Krašovec. V nadzornih svetih Zvonov so sedeli tudi duhovniki. In konec koncev je Mesarec v tistih letih vsakodnevno hodil v službo – skupaj s Stresom. Cena, ki jo bomo morali za cerkvene grehe plačati mi, se je konec prejšnjega meseca povečala za vsaj devet milijonov evrov. A to še ni vse. Zadnji primer, s katerim se ukvarjajo v NKBM in NLB utegne cerkveni polom »bibličnih razsežnosti« napihniti še za novih pet milijonov evrov. Gre za bivše cerkveno podjetje, delniško družbo Zavod za varstvo pri delu (ZVD), ki ga pravkar prodajata NLB in NKBM. ZVD je zanimivo podjetje, saj ima še iz časa pred privatizacijo javna pooblastila za obvezne tečaje varstva pri delu in s tem stabilne prihodke tudi v krizi. Tako kot mnoga druga cerkvena podjetja sta obe državni banki zaplenili cerkvene deleže v ZVD – več kot 77 odstotkov –, ki jih sedaj poskušata prodati. To podjetje je bilo zaplenjeno po vrednosti, ki predstavlja 5,3 milijona evrov. A interesenti, ki hočejo te dni podjetje kupiti, ugotavljajo, da je podjetje v resnici ugrabljeno. Četudi bi kupili omenjenih 77 odstotkov, ne morejo upravljati podjetja. Ne morejo imenovati novega nadzornega sveta. Ne morejo imenovati novega vodstva. Ne morejo odločati o porabi dobička. Ne morejo spreminjati statuta. Sedanje vodstvo pa jih lahko za povrh še celo razlasti. Ima namreč pravico do povečanja osnovnega kapitala s »stvarnimi vložki«, kar pomeni, da lahko podjetje dokapitalizirajo tudi z navadno »fotografijo«, vredno, po njihovi oceni, par sto tisoč evrov. Kako je to možno? Delniško družbo Zavod za varstvo pri delu, naj vas ime ne zavaja, vodi Miran Kalčič, nadzorni svet pa Ljubo Peče, bivši vodja holdinga Zvon Ena, in Marjeta Fuchs, bivša direktorica Krekove družbe. Leta 2011, ko so cerkveni dostojanstveniki s Pečetom vred pred TV-kamerami slovensko javnost prepričeval, da stečaj Zvonov ni potreben, je Peče čas izkoristil za zanimiv manever. Na skupščini, ki se je ni udeležil niti Zvon, ki ga je vodil, niti NKBM – tedaj pod vodstvom Matjaža Kovačiča –, so v statut zapisali, da je za vse bistvene odločitve potrebnih 90 odstotkov glasov na skupščini. S tem so vnaprej onesposobili 77-odstotne lastnike – banke. Nato pa so v naslednjem koraku dobesedno »ukradli« 11-odstotni, kontrolni delež podjetja. In sicer prek očitno nezakonitega, t. i. fiktivnega posla. Čeprav se zdi že v tem trenutku vse skupaj zmešnjava, je to treba popisati. V prvem koraku je ZVD kupil 11 odstotkov lastnih delnic. V drugem koraku jih je prenesel na hčerinsko podjetje Klicni center za fiktivno posojilo v višini 600 tisoč evrov. V tretjem koraku pa večinski delež Klicnega centra Peče in Kalčič prodata oziroma »parkirata« za vsega 10 tisoč evrov finančnikoma Matjažu Satlerju in Marku Moharju. Če NKBM, NLB oziroma stečajna upraviteljica Zvona Dva Mojca Breznik ne bosta sprožila sodnih postopkov za razveljavitev omenjenih fiktivnih poslov, bodo na koncu nekdanji cerkveni finančniki državljanom dobesedno ukradli še dodatnih 5,3 milijona evrov. Breznikova nam je sicer pojasnila, da se bo ta mesec o tem sestala z NLB. »Letos obhajamo dan državnosti v ozračju, ki mnogim jemlje pogum in optimizem. To ne prihaja samo od umanjkanj na področju gospodarstva in financ, ampak veliko bolj od umanjkanja vrednot poštenja, resnicoljubnosti in pravičnosti, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, ki so moralne osnove vsake perspektivnosti, medsebojnega zaupanja, poguma in optimizma,« je dejal Anton Stres v nagovoru pri maši za domovino pretekli mesec. Dan pozneje je Krašovec škofom poslal nov, zajeten kup poslovne dokumentacije. Sodeč po njihovi vsebini pa vrednote poštenja, resnicoljubnosti, pravičnosti, medsebojnega zaupanja, spoštovanja in predvsem poguma manjkajo Stresu. Stresova odgovornost za polom, piše Krašovec v svojem razmišljanju iz eksila, je med drugim v tem, da je bil »nosilec« oziroma »v ozadju temeljnih odločitev«. Tako kot Pivovarna Laško ali Istrabenz je tudi mariborska nadškofija svoj imperij zgradila prek menedžerskega prevzema holdingov, zgrajenih s certifikati. A praktično vsi tajkuni so danes že propadli, le Stres, ki je nekoč sedel na največjem kupu kreditov, še zmerom vztraja na svojem položaju. In za povrh vsega še pridiga. Medtem ko njegovi finančniki kradejo. Tokrat iz stečajne mase. Krašovec vrača udarec Bivši ekonom mariborske nadškofije dokumente o »Stresovem« poslovanju prevaja v nemščino Konec prejšnjega meseca je Mirko Krašovec iz kazenskega izgnanstva v Avstriji škofom v Slovenijo poslal novo »povabilo k skupnemu razmisleku« in »osnutek predloga za skupno izjavo«. Dokumentoma je bilo priloženih skupaj več kot 40 različnih prilog, večinoma povzetkov zapisnikov Antona Stresa o sestankih škofijske gospodarske uprave, ki se je tedaj odločala o cerkvenih investicijah. Škofje, ki so bili doslej gluhi za Krašovčeva pisma, so tokrat lahko prebrali tudi, da bo »celotno gradivo kmalu prevedeno tudi v nemščino«. Kaj naj bi izjava pomenila, ali bo Krašovec svoje videnje propada cerkve internacionaliziral, objavil v tujini, nam do zaključka redakcije ni uspel pojasniti. V spremnem besedilu je Krašovec škofe opomnil, »da dokumentacija jasno kaže, da smo v času pripravljanja in izvajanja strategije gospodarstva Nadškofije Maribor in tudi širše v Sloveniji kljub majhnim razhajanjem delovali enotno«. Kasneje pa naj bi se nekdanji »tesni sodelavci razdelili na neomadeževane sodnike in na domnevne krivce. V zadnjem času se delitev duhov še poglablja, ker sodniki še bolj vztrajno iščejo ’grešnega kozla’«, pri čemer Krašovec misli predvsem na kardinala Franca Rodeta in moralnega teologa Ivana Štuheca. Med zbranimi dokumenti so zlasti zanimivi sestanki, na katerih se je odločalo o največjih investicijah, o vlaganjih v T-2 in prevzemu obeh zvonov, iz katerih je razvidno, da je Stres zagovarjal razvoj finančne industrije. Že leta 2002, na peti izredni seji škofijskega gospodarskega sveta, do katere je prišlo po prodaji Krekove banke in na kateri je Krašovec predlagal, da se z izkupičkom v roku desetih let krediti odplačajo, je Stres zagovarjal mnenje, da prehitro zmanjševanje kreditov ni smotrno. In da je najem novega, petmilijonskega kredita za postopni prevzem Zvonov »dobra naložba«. Zanimiva je tudi 9. seja škofijskega gospodarskega sveta iz leta 2002, na kateri so obravnavali prihodke nadškofije Maribor. Nadškofija Maribor namreč teh podatkov nikoli ni objavljala, češ da jih je nemogoče zbrati, Anton Stres pa je leta 2010 ob svojem imenovanju za nadškofa in metropolita dejal, da »naša cerkev živi od vernikov«, ki so »naše največje bogastvo«, in da dobi cerkev na Slovenskem kar 80 odstotkov prihodkov od verujočih. A že zapisnik iz leta 2002 pokaže drugače. Tisto leto je namreč mariborska nadškofija od vernikov dobila zgolj 25 tisoč evrov, od redne gospodarske dejavnosti 578 tisoč evrov, od nepremičnin milijon evrov, od obresti na denacionalizacijske obveznice 324 tisoč evrov in od finančnih naložb 376 tisoč evrov – skupaj 2,3 milijona evrov. Kljub tem prihodkom so seveda različne oblike nabirk ostale. V poznejših letih so se finančni prihodki skokovito povečali, skupaj je samo Zvon Ena izplačal okrog 25 milijonov evrov dividend. Še zanimivejši je zapisnik škofijskega gospodarskega sveta iz aprila 2001, na katerem je bil prvič predstavljen projekt T-2. V tem zapisniku namreč piše, da je projekt predstavil »predlagatelj projekta Miran Kramberger«. Kramberger, nečak bivšega nadškofa Franca Krambergerja, član programskega sveta NSi in bivši svetovalec evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, je bil namreč v tistem času zaposlen na konkurenčnem Telekomu, od novembra 2001 do leta 2004 pa je vodil Siol. Ko je leta 2004 Siol zapustil, je dobil kar 200 tisoč evrov odpravnine in še dveletno nadomestilo, okrog 10 tisoč evrov mesečno bruto »zaradi uveljavljanja konkurenčne klavzule«, da torej ne bi delal za konkurenco. O svoji vlogi pri T-2 je Kramberger zato ves čas molčal. Zapisniki svetov tudi razkrivajo, da se jih je pogosto kot pravnik udeležil tudi Uroš Rožič, kasnejši direktor T-2 in aktualni državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo in tehnologijo, ki sodi v resor Državljanske liste. Da je vodja nadškofijskega matičnega gospodarskega podjetja Dušan Zazijal pošiljal elektronska sporočila »z željo po izboljšanju predlaganih pogojev financiranja« med drugim tudi Francetu Arharju, tedanjemu predsedniku Bank Austria. Med prilogami, ki jih Krašovec prevaja v nemščino, pa so tudi elektronska sporočila, izmenjana med Antonom Stresom, Marjanom Turnškom in Dušanom Zazijalom o tem, kako bogatenje cerkve predstaviti v javnosti: »Ugled cerkve je možno povezati z materialnim položajem cerkve, zato bi morali delati takšne vsebine, s katerimi lahko zaposleni in škofje upravičimo početje,« je recimo Zazijal škofom sporočil avgusta 2008.
Posted on: Wed, 23 Oct 2013 21:37:44 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015